Nenavadno se je začela ta nedeljska maša.  S tišino.  Samo  zvonovi so napovedali, da se je začela maša in tišina, ki je nastala v cerkvi, starejšim priklicala v spomin tiste, davne, tihe maše iz mladosti.

Tiho so bili pevci na koru, tiho župljani, ki so prišli k maši, tiho orgle. Bile so samo besede, tiste  vsakdanje v cerkvenem obredju, pridiga in – tišina. Takrat smo ostali sami – vsak s svojimi mislimi.

Tudi popoldansko zbiranje pod križem za postni pohod je bil podobno  vsem prejšnjim in verjetno vsem, ki bodo še v prihodnosti. Le namesto zvonov bolj ali manj glasni pogovori in pozdravi med znanci in neznanci, novimi  znanci.

Danes ne bo petja – razlaga župnikov glas – le molitve in izbrana besedila.  O enorokem Kristusu.     

Kako lepo je bilo poslušati o tisti izgubljeni, odtrgani, iskani in želeni roki: najsi bo desnica ali levica.  Besede bralcev so se lepo vtkale v prijetno sončno popoldne, dopolnjevale ptičje razglabljanje o tem, ali je že pomlad ali ne in negotovo kukanje cvetja, prestrašeno pred zmrzaljo, ki jih lahko preseneti v prihajajočih dneh.

Stopil sem korak stran od kače pohodnikov, od njihovega ščebetanja, smeha, novic … , a  še kako blagodejnih in potrebnih za obliž na človekovo dušo in srce po vsem, kar vsak med nami doživlja v svojem  vsakdanjiku.

Kako malo mi je bilo potrebno storiti za tišino. Stopiti korak vstran. Kako malo je potrebno tudi v cerkvi med mašo stopiti korak vstran in narediti prostor tišini. Kako malo je potrebno, da stopiš vstran doma in narediš prostor  tišini?

Takrat  zna biti tako neznansko ubrana, zgovorna  in glasna. 

Dušan Pirc

Slike v HTML